Zdravljenje travm

Travma je čustveno intenzivna izkušnja. V travmatičnem doživetju so se prebudila močna čustva strahu, jeze, žalosti, občutki sramu, krivde itd. Čustveno intenzivna občutja v naših možganih sprožijo “alarm”, proizvajati se začnejo hormoni, ki omogočijo vzpostavljanje novih nevronskih povezav v možganih. Te povezave tvoriji mrežo “avtocest”, ki usmerjajo naše vedenje in odzivanje (telesno, čustveno…).

V travmatični izkušnji nastane nova “cestna” (nevronska) povezava v možganih, kjer se naučimo določenega odziva in vedenja.

PRIMER 1: Izjokavanje otroka oziroma ko je otrok v stiski (trmari, kriči od jeze…) se ga ignorira ali pošlje v vstran, da se umiri. Otrok dobi sporočilo: “na nikogar se ne morem zanesti, razen na sebe. V prihodnje ne bom pokazal svojih čustev, o njih govoril, ne bom poiskal pomoči, raje bom tiho, ker je to zame najbolj varno.”

PRIMER 2: Nenadna/nepričakovana smrt bližnjega – šok, bolečina, žalost ob izgubi, strah da bi se tako nenadno zgodilo še komu od bližnjih. Vsa čustva, ki niso predelana ostajajo v nas in se ob prvem podobnem dražljaju vzbudijo. Kadar smo podobnim situacijam izpostavljeni pogosto, se lahko pojavijo kronične težave. Zaradi strahu pred ponovno bolečino, se lahko pojavi tesnoba, anksioznost, panični napadi itd.

Ti telesni, čustveni in miselni odzivi na podlagi pretekle neprijetne izkušnje lahko ostajajo vso življenje in se vsakič znova aktivirajo ob dražljaju za katerega telo oceni, da je podoben tistemu iz travmatične izkušnje. Če ne želimo biti “sužnji” preteklosti, je potrebno telo naučiti drugačnih, bolj funkcionalnih odzivov.

Travmo se torej lahko pozdravi tako, da v možganih speljemo obvoznico, vedar je zato potrebna čustveno intenzivna korektivna izkušnja. Sposobnost možganov da se učijo na podlagi izkušenj (vso življenje) imenujemo nevronska plastičnost.

Bonding psihoterapevtske delavnice so zastavljene tako, da omogočijo korektivno izkušnjo, z njo pa spremembo nevronskih povezav v možganih. Pretekla travma tako izgubi svojo moč, izkusimo pomiritev, stari vzorci se deaktivirajo in ustvarijo novi.

Dokler je travma nepredelana, se telo odziva kot bi travmo doživljali tukaj in zdaj. Ko pa travmo predelamo, nehamo živeti v preteklosti, ampak se premaknemo v sedanji trenutek.