Odpuščanje

Odpuščanje nikakor ni poskus konja naučiti galopa v vzvratni prestavi, ampak nasprotno, je popuščanje vajeti, ki sledi galopu.

Odpuščanje je, ko se zmanjšajo jeza, zamera in sovraštvo do osebe, ki vas je prizadela ali izdala. Odpuščanje ne pomeni povzročitelja oprostiti posledic njegovega dejanja, ga opravičiti, tolerirati ali pozabiti. Odpuščanje je predvsem notranji dušni proces, ki ga je mogoče izvesti neodvisno od storilčevega razumevanja in obžalovanja. Odpuščanje je zdravilno in osvobajajoče za tistega, ki odpušča. Osvobodi se bremena neodpuščanja. To breme je predvsem čustveno breme, sestavljeno iz: sovraštva, jeze, zamere, bolečine, zagrenjenosti in pogosto v kombinaciji z begom od občutkov (zasvojenost, čustvena otopelost, deloholizem…). Ti občutki so psihološko pravilna in razumljiva reakcija na krivico, ki vam jo je storilec storil. Ko pa gre za odpuščanje, jeza, sovraštvo in bolečina nimajo zadnje besede. Odpuščanje vključuje priložnost, da sovraštvo, jezo in bolečino spremenimo v sočutje, razumevanje in celo ljubezen.

Ljudje smo storilci in žrtve. Vsaka medosebna poškodba, ki jo povzroči storilec, ustvarja žrtve. Ko ljudje utrpijo globoke poškodbe odnosov, se iz žrtev spreminjajo v storilce, ti pa ustvarjajo nove žrtve. Tako na primer otrok, kot žrtev neurejenih družinskih odnosov, lahko razvije obrambno držo narcisoidne osebnosti in postane storilec za svoje otroke in parnerja/ko.  Obstaja pa že dovolj empiričnih raziskav, ki kažejo, da lahko proces odpuščanja prekine cikel storilec-žrtev-storilec in ima zdravilne učinke.

Priznanje oziroma zavedanje in obžalovanje ter odpuščanje in sprava omogočijo tako storilcu kot žrtvi, da se osvobodita tega zapleta, ki bi ga sicer težko rešili.

Raziskava o odpuščanju je tudi pokazala, da sta psihološki predpogoj za izkušnjo odpuščanja storilca, vpogled in obžalovanje. Psihološki predpogoji za odpuščanje storilcu pa so, da se žrtev konstruktivno sooči s psihičnimi ali fizičnimi ranami, ki jih je utrpela, empatija do storilca in sposobnost vživljanja v perspektivo in izkušnje storilca.

Pomemben del procesa odpuščanja in sprave je, da žrtev utrpeli škodi pripiše pomen. To bi lahko na primer pomenilo, da žrtev izkusi, kako je s svojim odpuščanjem naredila pomemben korak v zorenju in učenju, ki ne bi bil mogoč brez pretrpljene škode in njenega odpuščanja. Najgloblje pripisovanje smisla in pomena se zgodi, ko lahko izkušnjo ranjenosti in njeno odpuščanje razvrstite in razumete v okviru svojega pogleda na svet. Zato ljudje, ki odpuščajo, poskušajo uskladiti proces odpuščanja s svojim pogledom na svet.

Odpuščanje ni nadomestilo za prepir in reševanje konfliktov v odnosih. Odpuščanja ne bi smeli uporabljati v obrambne namene, da bi se izognili konfliktom. Obstaja oblika odpuščanja, ki je vezana na pogoje, tako imenovano delno odpuščanje: “Odpustil ti bom samo, če se opravičiš, spremeniš itd.” Delno odpuščanje je v svojem bistvu zavračanje odpuščanja. Resnično odpuščanje temelji na milosti, milost pa nima pogojev za podelitev. Je brezpogojna kot ljubezen.

Kdor ne odpušča. ostaja ujetnik svoje bolečine in zamere. Odpuščanje ne vodi mimo bolečine in zamere, ampak skozi njo. Šele ko boste krivico, ki vam je bila storjena, izrazili v obliki ogorčenja in obtoževanja, bo pot do odpuščanja jasna. Če se boste odločili spopasti z negativnimi čustvi in ​​z njimi povezanim obtoževanjem in ogorčenjem, potem obstaja velika nevarnost. da nastale rane prinesejo s seboj tok negativnih misli in občutkov. Tudi če so se rane zgodile pred leti ali desetletji, še vedno vplivajo in čakajo da bodo prišle ven. Odpuščanje ni pozabljanje. Ne pozabiš, kaj so ti storili, a spomin na to ni več boleč: stara rana se zapre in zaceli, brazgotina ostane v obliki spomina.

Odpuščanje vodi do notranje čustvene prenove in omogoča nov začetek. S sprejemanjem po motu: Kar se je zgodilo, se je. Kar se je zgodilo, ni mogoče spremeniti in to morate sprejeti kot grenak del svojega življenja.

Proces odpuščanja ni intelektualni proces v glavi, ampak čustveni proces, ki gre naravnost skozi srce. Odpuščanje ni mogoče, če se strupena čustva ne razstrupijo. Razstrupljanje pomeni, da je treba s čustvi delati in jih spremeniti. Iz tega razloga je Worthington odpuščanje opredelil takole:

“Odpuščanje je transformacija negativnih čustev, kot so zamera, jeza in sovraštvo, ki jih sproži prizadetost, v pozitivna čustva, kot so: nesebična ljubezen, empatija, sočutje in celo romantična ljubezen.”

Iz teh razlogov morate pred delom na odpuščanju natančno preučiti, ali ste notranje pripravljeni in pripravljeni odpustiti storilcu. Poštena odločitev za odpuščanje je bolj iskrena kot naglo odpuščanje, da bi se uskladili s svojimi duhovnimi ideali.

Naslednje značilnosti kažejo, da je delavnica odpuščanja primerna za vas:

1. Obtožujoče vedenje do osebe, ki vas je močno prizadela. To obtožujoče vedenje sprožijo določeni dražljaji v sedanjosti. Obtožba predstavlja mešanico bolečine in jeze. Ti občutki se čutijo v sedanjosti in so pogosto povezani s premišljevanjem, kot so: “Zakaj mi je to naredil?”,”Zakaj se je to zgodilo ravno meni?”, “Kaj sem prispeval k temu, da se je to zgodilo?”

2. Obstoj vztrajnega negativnega občutka o osebi iz preteklosti, ki ga ni mogoče razrešiti z običajnimi mehanizmi obvladovanja, kot sta razmišljanje in govorjenje.

3. Ta čustva intenzivno doživljamo v sedanjosti in so tako sveža kot prvi dan, čeprav se je rana zgodila že davno.

4. V literaturi je bil izraz motnja zagrenjenosti, skovan za drastične osebne dogodke, ki so bili doživljani kot izjemno boleči, ponižujoči in nepošteni. Prizadeti se zavedajo tega dogodka in imajo vpliv. Pomembno in dolgotrajno vpliva na njihovo psihično počutje. Med temi drastičnimi, a ne izjemnimi življenjskimi dogodki so lahko na primer odpoved, ločitev, nezvestoba partnerja ali nasilje v družini. V nasprotju s posttravmatsko stresno motnjo, pri kateri je bilo doživeto ponavljajoče (psihično, fizično, verbalno, spolno) nasilje, ključni učinek motnje zagrenjenosti ni strah, ampak zagrenjenost.

5. Ta negativna čustva storilcu niso nikoli v celoti izražena ali pa je bilo izražanje prekinjeno ali omejeno. Negativna čustva, ki se sprožijo v sedanjosti, doživljamo kot neprimerna in zmedena. Poskušate jih potlačiti ali se zamotiti. Vendar je to le delno uspešno. Subjektivno imate občutek, da ne morete odmisliti storilca ali spominov. Vedno bolj se počutite prepuščeni na milost in nemilost tem občutkom in začnete bežati pred njimi, ker nič ne pomaga, da bi ta čustva ustrezno predelali.

6. Nekateri ljudje, želijo odpustiti drugi osebi, brez zgoraj naštetih težav. Imajo preprosto željo odpustiti drugemu, ki jih je prizadel. Sama ta želja po odpuščanju zadostuje za izvedbo dela odpuščanja.

Povzeto po knjigi Die heilende Kraft der Vergebung, Konrad Stauss.