Medvrstniško nasilje pri otrocih in mladostnikih

Pomembno je da se reševanja nasilja me dotroci in mladostniki ne lotimo površinsko, saj ga na ta način le zatremo, nikakor pa ne izkoreninimo. Nasilje je izraz notranje stiske: “Ti si ranil mene, jaz bom pa tebe (še bolj)”.

1. RANJENI, RANIJO DRUGE

Otrok ali mladostnik, ki živi v okolju v katerem so njegove osnovne bio-psiho-sociološke potrebe zadovoljene – predvsem potreba po varnosti, ljubljenosti,prisotnosti obeh staršev, pozornosti in sprejetosti, ne bo imel potrebe po poškodovanju ali pa bo čustvene vzgibe zmogel usmeriti v neškodljivo vedenje. Zadovoljena potreba po varnosti pomeni, da so poleg ljubečega odnosa, jasno postavljene meje (kaj se sme in kaj ne, kje so meje svobode drugega in do kje segajo moje meje svobode). Te meje omogočijo, da se mladostnik lažje znajde v svetu. Brez jasno postavljenih mej je otrok zmeden – ne ve kaj je prav in kaj ne. Če otrok vsak dan v igrici na telefonu z nožem zabode 10 drugih, kako bo razločil jasno mejo, da je v resničnem svetu to nedopustno?

Kakšno stisko otrok z nasiljem izraža? Kaj želi doseči? Dobiti pozornost, čeprav je ta pozornost kreganje? Kriči, ker bi rad bil slišan? Se otrokovo vedenje poslabša ravno na dan ko ste slabo spali, imeli naporen dan v službi in ste utrujeni?

Pomembno vprašanje za starše je: Kaj otrok s svojim vedenjem zbudi v meni. Otroci so naše ogledalo in njihovo vedenje je odziv na nas. Otroku lahko najbolje pomagamo, da se naučimo spopadati s svojimi čustvi in občutki, da zmoremo ob otroku, kljub izpadom ostat umirjeni. Če starš ne zmore ostati miren ob otroku, kako bo otrok umirjen ob staršu?

2. ZNAM RAČUNATI S KORENI IN NEZNANKAMI, NE ZNAM PA ČUSTVOVATI

Težko je pričakovati, da bodo otroci in mladostniki pravilno izražali in obvladovali svoja čustva in vedenje, če se tega nikjer ne učijo, niti se tega nismo učili njihovi starši, stari starši.  Tako kot pisanja, branja, računanja, je potrebno da se naučimo upravljanja čustev. Otroci se učijo z opazovanjem, posnemanjem, zato je ključno da smo starši vešči spopadanja s čustvi. Vsa čustva je potrebno znati izraziti na zdrav način. Vsak skrajni odmik od tega (ali potlačevanje čustev ali čustveni izbruhi) ni dober za nas, niti za našo okolico.

Najboljša preventiva pred nasiljem pa bi bila ČUSTVENA VZGOJA kot obvezen šolski predmet v osnovni šoli, kjer bi se ne naučili regulirati svoja čustva, sproti razrešiti težave, izboljšati komunikacijo in odnose.

3. SAMOPOŠKODOVANJE IN NASILJE IMATA ISTI IMENOVALEC

Nasilje je izraz stiske, ki pa jo otrok lahko izrazi tako, da jo usmeri navzven z verbalnim, psihičnim, fizičnim nasiljem ali proti sebi tako da se samopoškoduje oziroma, bistveno je da škodi sebi, ker ne želi drugim (poskus samomora, rezanje, zloraba drog, motnje hranjenja…). Zato se je obravnave in zdravljenja nasilja potrebno lotiti tako, da se vključi celotno družino, nikakor ni smiselno “zdraviti” samo otroka. Otrok je vedno simptom družine, kar pa ne pomeni, da smo starši krivi, slabi, neuspešni. Morda v dobri veri počnemo kaj, kar za otroka morda ni tako dobro kot mislimo.

Ko starši spremenimo, tisto kar sproža otrokove odzive, ni potrebe, da bi otrok s tem vedenjem nadaljeval, zato izzveni. V terapiji vključenost otrok zato včasih sploh ni potrebna.

OGLEJTE SI PRISPEVEK V ODDAJI DOBRO JUTRO RTV SLO, KJER SMO GOVORILI O MEDVRSTNIŠKEM NASILU: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174907406?s=tv