STRES – VZROK NEPLODNOSTI?

Neplodne ženske, ki so deležne psihološke pomoči, imajo dvakrat večjo verjetnost, da bodo zanosile kot tiste, ki tega niso bile (Bhat & Byatt 2016). Psihološka pomoč in psihoterapija za neplodnost sta pomembni za spodbujanje izboljšanje duševnega zdravja in povečanja stopnje zanositev.

Čeprav niti Ameriško združenje za reproduktivno medicino niti Evropsko združenje za človeško reprodukcijo in embriologijo nimata uradnih zahtev za psihološko svetovanje pacientom z neplodnostjo, se priznava, da je vključitev psiholoških intervencij v rutinsko prakso na klinikah za zdravljenje neplodnosti koristna. Dobro je dokumentirano, da neplodnost povzroča stres. Jasno je, da lahko psihološka pomoč pri ženskah z neplodnostjo, zmanjša anksioznost in depresijo ter lahko omogoči bistveno višje stopnje nosečnosti.

Študija (Lapane idr. 1995) v kateri je bilo vključenih 58 žensk v rodni dobi, so poročali o 2x večjem tveganju za neplodnost pri tistih, ki so v preteklost imele simptome depresije (z ozirom da niso bili upoštevani drugi dejavniki kot je kajenje, pitje alkohola itd.).

Izpostavljenost stresnim dejavnikom moti delovanje celotnega telesa in njegovih sistemov. Kot posledico stresa, organizem aktivira kompleksen obseg odzivov vključno z endokrinim, živčnim in imunskim sistemom. V normalnih pogojih, ko se stres zmanjša, se stresni odziv ustavi in si telo hitro opomore in se vrne v ravnovesje. Kronični stres ki poruši homeostazo, pa lahko vodi v veliko sprememb, vključno s hormonskimi, ki so zaslužne za težave z zanositvijo.

Visoke ravni stresnih hormonov v obtoku lahko motijo čas ovulacije in skrajšajo lutealno fazo (faza, ki nastopi po ovulaciji) – to je obdobje med spočetjem in zgodnjo nosečnostjo. Stresni hormoni lahko preprečijo implantacijo in zgodnje vzdrževanje nosečnosti zaradi zmanjšane razpoložljivosti progesterona.

Spremenjene ravni hormonov, opažene med stresom, lahko neposredno vplivajo na kakovost jajčnih celic, debelino plasti endometrija ali drugih struktur, ki sodelujejo v reproduktivnem procesu. Stres lahko povzroči neplodnost, saj vpliva na transport gamet in zakasni ali zavira porast LH v menstrualnem ciklu, kar povzroči tveganje za nezmožnost ovulacije.

Delovanje jajčnikov je v večini nadzorovano s strani HPA osi, (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza), smer delovanja avtonomnega živčnega sistema pa je rezultat ravnovesja holinergične in noradrenergične aktivnosti. Povečana noradrenergična aktivnost povzroči razvoj policističnih jajčnikov, povečana holinergična aktivnost pa omogoča zdravo delovanje jajčnikov. Spremembe v aktivnosti simpatičnega živčnega sistema, vplivajo na zmanjšano sproščanje estrogena. Dolgotrajni vpliv hiperaktivnosti simpatičnega živčnega sistema lahko prispeva k odpovedi delovanja jajčnikov in motnje ovulacije. Motnja v izražanju CRH vodi do prezgodnje odpovedi jajčnikov, nezmožnosti ovulacije, disfunkcije rumenega telesca in jajčnikov.

Frederiksen idr. so v raziskavo vključili 39 študij in poročali o stopnjah nosečnosti in psiholoških simptomih. Ugotovili so, da obstajajo statistično pomembni in učinki psihološke pomoči  “tako na stopnje nosečnosti kot na vrsto različnih psiholoških simptomov.” Sklepi so bili tudi, da so bili učinki večji pri ženskah kot pri moških in da so bile višje stopnje nosečnosti povezane z zmanjšanjem anksioznosti.