Nevrobiologija čustev

Čustvena shema

V osnovi se čustva, motivacija, kognicija in aktivnost pojavijo kot integrirani odzivni paket. Obstaja zapis, ki je aktiviran avtomatično in sledi vrsti vnaprej programiranih korakov. Ljudje čutimo, želimo, mislimo in se odzivamo v sintetizirani celoti (Greenberg 2015, 47). Zmožnost povezovanja zaznave (npr. videti hrano) s čustvenim odzivom, ki se je pojavil ob tej zaznavi (npr. gnus), je vse, kar je potrebno za začetek določanja čustvene sheme. Spomin vzpostavlja povezavo med čustvi in reprezentacijami določenega objekta, ki jih je vzbudil (47).Spomin določenega čustvenega dogodka je mogoče razumeti kot mrežo informacij, ki vključujejo enote, ki predstavljajo čustvene dražljaje, somatske ali visceralne odzive in povezano semantično (interpretativno) znanje (Lang 1994; Greenberg 2015, 48). Spomin je aktiviran z dražljajem, ki se ujema z določenimi reprezentacijami in tistimi elementi v mreži, ki so povezani in se tudi samodejno aktivirajo. Čustvene izkušnje se tako oblikujejo v notranje organizacije. Te organizacije so čustvene sheme, temeljne enote čustvenega procesiranja, ki vplivajo na prihodnje izkušnje s tem čustvom (Greenberg 2015, 48).

 

Shema je torej implicitna nevrološka organizacija izkušnje višjega reda, ki ostane v podzavesti, dokler ni procesualno aktivirana in raziskana skozi zavestno osredotočenost. Shema se po eni strani razvije skozi realne interakcije posameznika z okoljem, na drugi strani pa se oblikuje na podlagi obstoječih shem, nastalih v predhodnih situacijah. To pomeni, da so sheme produkt in hkrati proizvajalec naših izkušenj v odnosih. Sheme selektivno določajo, kaj zaznamo in kako organiziramo zaznavanje (Grawe 1998; Greenberg, Rice in Elliot 1993; Young 1999; Stauss 2007, 38).

 

V nasprotju s kognitivnimi shemami so čustvene sheme sestavljene v večini (ali polnosti) iz predverbalnih in afektivnih elementov (telesnih senzacij, teženj delovanja, vizualnih slik in vonjev). Čustvene izkušnje, ustvarjene iz čustvenih shem, ne ustvarjajo le naših osnovnih čustvenih odzivov, kot je jeza, strah in žalost, ampak ustvarijo tudi občutja višje stopnje, kot je počutiti se, kot bi bili na najvišjem vrhu sveta ali nasprotno, biti na tleh, in občutke kot je zaznava nevarnosti ali privlačnosti (Damasio 1999; Greenberg in Safran 1986; Greenberg 2015, 49). Čustvene sheme so lahko bolj ali manj funkcionalne in jih je mogoče spremeniti s čustveno korektivno izkušnjo. Reorganizacija čustvene sheme je dosežena z intenzivnim čustvenim izražanjem in zadovoljitvijo osnovnih bio-psiho-socioloških potreb (Stauss 2007, 40).

Možgansko delovanje

Jaušovec, Jaušovec in Gerlič (2001; Kosonogov idr. 2019, 137) so eni izmed prvih raziskovali čustveno inteligentnost z uporabo elektroencefalografije in ugotovili rahlo desinhronizacijo alfa valovanja in visoko sinhronizacijo teta valovanja v levi hemisferi, pri udeležencih z visoko stopnjo čustvene inteligentnosti. Kemp idr. (2005; Kosonogov, idr. 2019, 137) so odkrili med-hemisferično asimetrijo povezano s ČI, in sicer je bila vzburjenost levega frontalnega predela višja pri mirovanju posameznikov z visoko čustveno inteligentnostjo.

 

Raziskava Kosonogova idr. (2019, 140) je ugotovila, da se geni sistemov nevrotransmiterjev, kot je gen katehol-o-metilotransferaze COMT, gen dopaminskega receptorja DRD2, gen serotoninskega receptorja HTR2A, kot tudi gen nevrotrofičnega faktorja BDNF, lahko smatrjoa kot genetska osnova, povezana s čustveno inteligentnostjo zaradi njihovega vpliva na obdelavo informacij s strani limbičnega in striopalidarnega sistema ter prefrontalne regije korteksa in tudi zaradi njihove povezanosti s trajanjem, intenzivnostjo, stabilnostjo in znakom čustvene reakcije.

 

Možgani se skozi življenje spreminjajo z izkušnjami (Arden 2010, 14). Možgane sestavlja več kot sto bilijonov nevronskih celic oziroma nevronov in veliko več podpornih celic. Nevroni so zbrani v možganski skorji ali korteksu, v štirih režnjih in subkortikalnih strukturah (17). V prefrontalnem korteksu potekajo najbolj kompleksne kognitivne, vedenjske in čustvene aktivnosti, npr. zmožnost empatije (20). Prefrontalni korteks je povezan tudi z drugimi deli možganov, ki procesirajo čustva (21). Vse več raziskav podpira nevronsko plastičnosti, ki pravi, da je je velikost možganskega predela odvisna od tega, koliko je uporabljen (Kleim idr. 2002; Kleim, Barbay in Nudo 1998; Giuliani idr. 2011, 11). Nedavne raziskave pa so dokazale tudi, da so posamezne razlike v osebnostnih lastnostih, čustveno izražanje, temperament in čustvena inteligentnost pomembno povezane z volumnom določene možganske regije (DeYoung idr., 2010; Koven idr. 2010; van Schuerbeek, idr. 2010; Welborn idr., 2008; Giuliani idr. 2011, 11).

 

Nevroni delno delujejo kemično in delno z električno povezavami impulzi. Med seboj komunicirajo s pošiljanjem »kemičnih prenašalcev« ali nevrotransmitorjev preko sinapse. Tako en nevron sproži drugega. V možganih obstaja več kot 60 različnih nevrotransmitorjev (Arden 2010, 22). Vsaka nevronska celica se lahko poveže z do 1000 drugimi nevronskimi celicami. Posamezni elementi v nevronski mreži so v določenem trenutku aktivirani z dovolj velikim vzdraženjem. Moč povezav med nevroni je določena na osnovi izkušnje.

 

Formacija nevronskih skupin poteka v skladu z danimi biološkimi vrednotami:

  • zadovoljitev osnovnih potreb ali
  • zmanjšanje nekonsistentne napetosti v psiholoških dogodkih (Edelman 1987; Stauss 2007, 69).

 

Intenzivna čustvena stanja aktivirajo amigdalo, ta pa jim določi čustveno intenzivnost. Služi kot nekakšen gumb za paniko. Hipokampus je zadolžen za nastanek novih nevronov ali  nevrogenezo (Arden 2010, 34). Amigdala in hipokampus sta oba vpletena v eksplicitni in implicitni spomin. Eksplicitni spomin je uporabljen za dejstva, datume, delčke informacij, medtem ko je implicitni spomin pogosto označen kot nezavedni spomin, ki se odziva na čustveno intenzivne dogodke in situacija, in sicer ko se pojavi potencialna nevarnost in se aktivira boj-beg odziv (35).

 

Sposobnost spreminjanja shranjenih spominov v nevronski mreži temelji na nevronski plastičnosti. To je sposobnost centralnega živčnega sistema spremeniti in se prilagoditi na nov dražljaj. Nevronske povezave so reorganizirane z ustvarjanjem novih sinaptičnih povezav med nevroni in zavirajočimi ali pretrganimi že obstoječimi (Rüegg 2001; Stauss 2007, 72). Vsak dan ustvarjamo nove povezave, če uporabljamo naše možgane na nov način. Proces nevronske prilagoditve s časom postaja vse učinkovitejši, saj ustvarja poenostavitve, ki jih je mogoče vse lažje priklicati (Stauss 2007, 72).

Samo učenje na podlagi izkušenj sproži nevronsko plastičnost (zmožnost spreminjanja nevronskih povezav). Da se nova učenja shranijo, je potrebno, da imamo čustveno pomembno izkušnjo. Sinaptične povezave se težko spreminjajo brez vpletenosti čustev. Ko je izkušnja shranjena, ni le shranjena zunanja izkušnja (kaj je bilo izkušeno v situaciji), ampak tudi notranja izkušnja (čustva, misli, potrebe, fizična aktivnost …) (Siegel 1999; Stauss 2007, 72).

 

Regije možganov, povezane s posameznimi čustvi (Phan idr. 2002, 336):

  • Strah in amigdala – amigdala je odgovorna za odkrivanje, generiranje in vzdrževanje čustev povezanih s strahom.
  • Žalost in subgenualna možganska skorja – okrog 46 % študij indukcije žalosti je poročalo o aktivaciji ventralnega/subgenualnega anteriornega cingulata (BA25), več kot 2-krat bolj pogosto kot pri kateremkoli drugem specifičnem čustvu. Zanimivo je, da so pri posameznikih z depresijo, motnjami razpoloženja s prevladujočo žalostjo našli v tem predelu tudi hipometabolizem ali zmanjšano delovanje metabolizma (Baxter idr. 1985; Mayberg 1994; Drevets idr. 1997; Phan idr. 2002, 337).
  • Veselje in bazalni gangliji – približno 70 % študij poroča aktivacijo bazalnih ganglijev ob stanju veselja/sreče. Te ugotovitve podpirajo raziskave kemičnih odvisnosti in vedenj (Breiter idr. 1997; Stein idr. 1998; Koob 1992; Koch idr. 1996; Phan idr. 2002, 337), procesi nagrajevanja (Rolls 1999; Phan idr. 2002, 337) in prijetne aktivnosti na primer igranje video igric (Koepp idr. 1998; Phan idr. 2002, 337), kot odziv na veselo obrazno mimiko (Whalen idr. 1998a; Morris idr. 1996, 1998a; Phillips idr. 1998b; Phan idr. 2002, 337) in prijetnih fotografijah (Lane idr. 1997a; Lane idr. 1999; Davidson in Irwin 1999, Phan idr. 2002, 337).
  • Gnus in bazalni gangliji – zanimivo je, da se tudi pri gnusu aktivirajo bazalni gangliji, na kar nakazuje 60 % študij (Phan idr. 2002, 337).

Kemične snovi v telesu in čustva

Skoraj vsi hormoni so povezani s čustvi. Čustvena samoregulacija brez hormonov ne more biti dosežena. V človeških možganih je bilo identificiranih 50 različnih nevro-mediatorjev, ki lahko vplivajo na vedenje. Nevrotransmitorji, nevromodulatorji (ki nadzorujejo sproščanje nevrotransmitorjev in povečajo ali zmanjšajo določene senzacije, kot sta ugodje in bolečina) in hormoni imajo bistveno vlogo. Hormoni, ki vplivajo na možgansko aktivnost, so kemične snovi (peptidi, proteini, steroidi), ki jih izločajo endokrine žleze (žleze z notranjim izločanjem). Medtem ko krožijo po krvnem obtoku, hormoni pridejo v stik z vsemi organi v telesu in izvajajo nadzor nad presnovo, rastjo in reprodukcijo, spanjem, razpoloženjem itd. Imajo stalno delovanje za vzdrževanje ravnovesja v telesu, delovanje organov in omogočajo nenehno prilagajanje okolju. Vsako hormonsko neravnovesje sledi ali fizičnemu vplivu ali čustveni manifestaciji. V možganih se pojavi veliko kemičnih reakcij, ki spreminjajo naša čustva, vedenje in pa tudi način mišljenja (Burtnariu in Sarac 2019, 3).

 

Kemične snovi v telesu, ki imajo ključno vlogo pri čustvovanju, so:

  1. Adrenalin – v krvni obtok se sprosti v situacijah, ki zahtevajo veliko energije (stresne situacije, zahtevna telesna aktivnost, soočanje z nevarnostjo, v nenavadnih situacijah), kar vpliva na pospešitev srčnega ritma, dvig krvnega tlaka, hipoglikemijo, napetost mišic in razširitev bronhijev in zenic. Adrenalin je v kombinaciji z dopaminom in noradrenalinom odgovoren za stanja, skozi katera gremo, ko ljubimo. Adrenalin izloča centralni živčni sistem in nadledvične žleze in ima kratek čas delovanja (približno 2 minuti) (2).
  2. Kortizol – je steroidni hormon, ki se sprošča, ko smo pod stresom, tesnobni ali osamljeni, da ustvari energijo in daje občutek, da smo varni, zato se ne premaknemo iz cone udobja. Najvišji nivo je dosežen zgodaj zjutraj in najmanj ponoči in v zgodnjem popoldnevu, kar tudi razloži, zakaj se v tem času zmanjšajo fizične in mentalne zmožnosti (2).
  3. Dopamin – je nevrotransmiter, tako imenovan »hormon sreče«, ki je v velikih količinah sintetiziran, kadar prevladuje pozitivno stanje. Vpliva na razpoloženje, čustva, gibanje in prisotnost ugodja, na kratkoročni spomin in je pri pomanjkanju tesno povezan s Parkinsonovo boleznijo. Kofein, čokolada in športna aktivnost pomagajo pri sintezi dopamina (2).
  4. Endorfini – so nevrotransmiterji in modulatorji, t. i. »naravni hormoni«, ki jih proizvaja hipofiza in pomagajo pri zmanjšanju bolečine (Sprouse-Blum idr. 2010, 70) in tesnobe, stimulirajo imunski sistem,  sproščajo se po vsaj 30-minutni fizični aktivnosti, pri meditaciji, smehu, spolnem odnosu, zaužitju čokolade …  (Rokade 2011, 436). Endorfini naj bi igrali tudi vlogo pri nadzoru hipofize med stresom. V tej vlogi lahko delujejo kot dejavniki, ki sproščajo ali zavirajo hormone (Amir, Brown in Amit 1979, 77). Sprošča se pri doživljanju intenzivnega stresa in deluje tako, da pomirja in vzbuja prijetne občutke.
  5. Melatonin – je »hormon mladosti« in je povezan z intenzivnostjo naravne svetlobe oziroma se sprošča v temi. Izloča ga epifiza (pinealna žleza ali češarika) med 22.00 in 3.00 zjutraj in je odgovoren za regulacijo cirkadianega ritma (ritem budnosti in spanja). Neustrezna količina melatonina pa povzroča apatičnost, slabo počutje in depresijo (Burtnariu in Sarac 2019, 3).
  6. Serotonin – je nevrotransmiter in ima pomembno vlogo pri spanju, mentalnih in čustvenih procesih, motoričnem delovanju, toplotni regulaciji, regulaciji krvnega tlaka, pri bruhanju in hormonskem delovanju. Najvišji nivo serotonina je zjutraj ko se zbudimo, tekom dneva pa upada. Nizka stopnja serotonina je povezana z jezo in nagnjenostjo k nasilju. Je nevrotransmitor in nevromodulator z več učinki. Dejavniki, ki so povezani z znižanjem serotonina, so izguba bližnjega, ločitev, odsotnost socialnega stika, spolnosti in negativne misli. Dejavniki, ki pripomorejo k zvišanju ravni serotonina, pa so aktivno življenje, harmonični partnerski odnos, športna aktivnost, zdrava prehrana (surova zelenjava, banane, slive, belo meso idr.) (3).
  7. Oksitocin – je predvsem prisoten v ženskem telesu zaradi spolnih odnosov, nosečnosti, aktivnih socialni odnosov, stimulira proizvajanje mleka pri dojenju, kontrakcije pri porodu in materinske občutke. Deluje kot nevrotransmitor in ima pomembno vlogo pri razvoju empatije in velikodušnosti, uravnoteženju medosebnih odnosov, krepitvi povezanosti, občutku zaupanja, dojemanja individualnosti, ločenosti in poznavanja (3).
  8. Acetilholin – je nevromodulator, ki sodeluje z mentalnimi funkcijami višjega reda (Woolf 2006, 219). V perifernem živčnem sistemu deluje kot parasimpatični nevrotransmitor in je odgovoren za stimulacijo v času počitka in prebavljanja, v centralnem živčnem sistemu pa deluje kot nevromodulator počitka in razmišljanja, ki dvigne kognitivno delovanje in učenje (Gu idr. 2015, 47).

Zakaj je izražanje čustev tako pomembno?

Izražanje čustev na način, ki ustreza kontekstu, je zahtevna veščina čustvene inteligentnosti, saj vključuje integracijo tako bioloških kot kulturnih odzivov. Ljudje se naučimo primerne oblike izražanja. Učenje kdaj in kako izraziti čustva in kdaj ne bodo pomagala, je vse del razvoja čustvene inteligentnosti (Greenberg 2015, 19).

 

Casriel (1972; Stauss 2007, 33) je skozi klinično prakso prišel do ugotovitve, da morajo biti čustva, da imajo terapevtski učinek, izražena v polnosti. Empirični dokazi kažejo, da je terapija, osredotočena na čustva in izražanje čustev, neposredno povezana z želenim izidom terapije (Stauss 2007, 33). Potreben predpogoj je pomirjajoč terapevtski odnos, v katerem je klient sposoben raziskovati in izraziti svoja negativna čustva. Izid terapije je povezan s stopnjo izkustvene globine in visoko stopnjo vzburjenosti med izražanjem čustev. Pomembno se je prepričati, da se med izražanjem naslavljajo primarna prilagoditvena čustva in ne sekundarna ali instrumentalna. V psihoterapiji so negativna čustva, doživeta s pomočjo dvojnega čustveno-kognitivnega procesa, kognitivno povezana s sprožilci v socialnih situacijah, nefunkcionalnimi čustvenimi shemami ter osnovnimi biološkimi, psihološkimi in socialnimi potrebami (Stauss 2007, 33).

tabela čustveno izražanje

Le aktivacija čustvene sheme, brez čustvenega izražanja, ni dovolj za čustveno produktivno procesiranje. Rezultati raziskave Greenberga in Pascual-Leona (2006; Auszra, Greenberg in Herrmann 2013, 742) kažejo, da mora čustveni aktivaciji slediti nekakšna oblika kognitivnega procesiranja aktivirane čustvene izkušnje. Greenberg idr. (2007; Auszra, Greenberg in Herrmann 2013, 734). V raziskavi čustvene produktivnosti so ugotovili, da produktivnost izraženih čustev, ne le čustvena vzburjenost, prinaša pozitivno spremembo v terapiji in zmanjša simptome depresije (Auszra, Greenberg in Herrmann 2013, 742). Pomembno je, da se pri delu s čustvi vseh čustvenih izrazov ne obravnava enako, ampak da se razlikuje tako med različnimi tipi čustev kot tudi različnimi načini procesiranja le-teh. Samo aktivacija čustva samega ne deluje terapevtsko in se pri tem ne sme končati. Terapevt mora ločiti med čustvenim izražanjem, ki klienta spodbuja k dosegu ciljev terapevtskega procesa ali spremembe, in med čustvenim izražanjem, ki ga ovirajo ali celo škodujejo procesu spremembe (743).

Več kot 40 let klinične prakse Bonding psihoterapije je pokazalo, da so disfunkcionalne sheme lahko reorganizirane hitreje in bolj učinkovito, če je dosežena 3. ali 4. stopnja čustvenega izražanja (v tabeli zgoraj). Ta stopnja čustvenega izražanja je potrebna, da lahko v polnosti dostopamo in spreminjamo travmatično izkušnjo in izkušnjo zanemarjenosti, shranjeno v subkortikalnih limbičnih strukturah. Le skozi intenzivno čustveno aktivacijo in izražanje je stimulirana dovolj velika kritična masa nevromodulatorjev in nevropeptidov, ki reorganizirajo nevronske mreže, ki predstavljajo travmatično čustveno izkušnjo kot čustveno shemo (Stauss 2007, 35). Klinične izkušnje so pokazale, da po celotni izkušnji aktivacije in izražanja na stopnji 3 in 4, simpatično-adrenergična sprostitev rezultira v premiku, v stanja, ki kažejo na reaktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema (Casriel 1982; Corsini 1983; Stauss 2007, 35). To je običajno izkušeno kot globoka sproščenost in občutek ljubezni, ugodja in fizičnega dobrega počutja. Ta nivo izražanja travmatičnih nevronskih poti se premakne v iniciacijo čustveno korektivne izkušnje in oblikovanje novih, bolj funkcionalnih nevronskih povezav (Stauss 2007, 35).

Čustveno zdravje

Znanstvene ugotovitve čustvene inteligentnosti podpirajo zamisel, da so čustva funkcionalna, ko je informacija, ki jo prenašajo, natančno interpretirana, integrirana v mišljenje in vedenje in učinkovito upravljana. Zmožnost integracije čustvene informacije v kognitivno aktivnost je bistvena za učinkovito delovanje v življenju (Damasio, 1994; Brackett, Rivers in Salovey 2011, 98).

 

Profil čustveno in psihološko zdravega človeka obsega naslednje kriterije:

  • Odsotnost samodestruktivnih vzorcev vedenja – posameznik spoštuje sebe in svoje telo, ni žrtev kemičnih ali nekemičnih zasvojenosti, je motiviran k ugodju, ne bolečini, lahko brez sramu, v polnosti uživajo v senzualnosti in seksualnosti.
  • Čustvena odprtost, kot svobodna izbira – čustveno zdrav posameznik je čustveno »vklopljen« ob prisotnosti čustev drugih ali sebe, čustva so direktno povezana z zaznavanjem, je bolj spontan, bolj produktiven in manj rigiden od tistih, ki so čustveno blokirani. Lahko pa se čustveno »zapre«, ko oceni, da bi lahko bil po nepotrebnem prizadet ali izpostavljen manipulaciji.
  • Čustvena odraslost – posameznik je odgovoren za svoje življenje, stvari si uredi tako, da ima v splošnem možnost izbire v vsaki situaciji in glede na izbiro mora sprejeti tudi posledice.
  • Sposobnost vzpostavitve in ohranitve pomembnega bližnjega odnosa z drugo osebo in zaključitev odnosa, kadar je cena ohranitve odnosa previsoka.
  • Zmožnost maksimalne izbire odziva na nevarnost – na osnovi situacije posameznik prepozna in izbere odziv bega ali boja, ko strah ali jezo izkusi kot preživitvena občutka.
  • Vpogled v čustveno programiranje.
  • Produktivno delovanje v razmerju do svojega potenciala – posameznik izbere osebno zadovoljiv poklic, sprejme konstruktivno kritiko, delovanje ne izhaja iz potrebe po dokazovanju in sprejetosti, sledi temu, za kar sam verjame, da je najbolje, se ne odloča zaradi strahu pred neuspehom, ko pa sprejme napačno odločitev, sprejme odgovornost.
  • Zmožnost v polnosti pokazati osnovna čustva– oseba lahko izbruhne z jezo na ravni identitete, npr. jo izrazi, ko se mu zgodi krivica, da postavi mejo; lahko odprto pokaže ljubezen, strah, bolečino in spreminja svoj izraz na osnovi spreminjajočega se dražljaja (Casriel 1972, 78–80).

 

ČI je sposobnost obdelave in uporabe informacij, povezanih s čustvenimi stanji posameznika in drugih za usmerjanje vedenja. Študije kažejo, da lahko posamezniki z visoko ČI sčasoma prilagodijo svoja čustva, da uspešno obvladujejo stres, popravijo razpoloženje, zmanjšajo somatizacijo in pozitivno vplivajo na čustveno mentalno zdravje (Shahini idr. 2023, 1).

 

Čustveno zdravje je pomembno za celostno osebnost, kar vključuje fizično, psihološko, mentalno in čustveno zdravje, vključno z medosebnim in socialnim vidikom zdravja. Ko oseba razvije dobro in uravnoteženo čustveno zdravje, se lahko sooči z življenjskimi stresorji in si opomore od padcev. Dobro čustveno zdravje ne pomeni, da ves čas doživljamo pozitivna čustva. Jeza, stres, žalost in podobna čustva so neizogiben del življenja. Posameznik z dobrim čustvenim zdravjem se zna z njimi ustrezno soočiti – jih prepoznati, sprejeti, razumeti in se nanje primerno odzvati. Takšne osebe so spodobne ustvariti in vzdrževati dobre odnose in varno vzdušje zase in za okolico (Gnani in Rani 2018, 102).

.