Kaj je bonding psihoterapija?

Bonding psihoterapija (BPT) formalno spada v skupino globinskih, psihodinamskih in skupinskih psihoterapevtskih pristopov, čeprav bi jo lahko uvrstili tudi med motivacijsko-kognitivne psihoterapevtske pristope (Polajner 2014, 63). Gre za psihoterapevtsko modaliteto s širokim spektrom učinkovanja: prednostno je namenjena korekciji bazičnih čustvenih motenj, disfunkcionalnih kognitivnih shem, nezdravih odnosnih slogov in (medosebnih) navezanosti. Izvorno je BPT oblikoval ameriški psihiater Daniel Casriel, ki je leta 1963 začel intenzivno psihoterapevtsko delo z osebami, zasvojenimi z drogami (62). Dr. Casriel je prvi čustvene motnje pripisal pomanjkanju zadovoljitve posameznikovih osnovnih bio-psiho-socioloških potreb. Najbolj temeljno potrebo je poimenoval »potreba po bondingu«. Definiral jo je kot potrebo po fizični bližini in čustveni odprtosti, katere rezultat je lahko čustvena resonanca z drugo osebo (Stauss 2007, 10). BPT je sprva poimenoval »New Identity Processing« (procesiranje nove identitete oz. NIP) (Polajner 2014, 63).

 

BPT je skupinski terapevtski proces za zdravljenje motenj, povezanih s pomanjkanjem zadovoljitve nevrobiološko zasidranih psiho-socioloških bazičnih potreb. Glavno vlogo imata potreba po bondingu in navezanosti (Stauss 2007, 146). V BPT skupini se udeleženci naučijo preseči strah pred bližino, pred bondingom. Izkušnja človeške bližine v skupini vzbudi bolečino tistega, kar jim je bilo v otroštvu odvzeto. Ko je enkrat pretekla boleča izkušnja čustveno predelana, udeleženci lahko uživajo v čustveni in fizični bližini (Casriel 1971; Kooyman 1992, 42).

 

Nezadovoljenost in boleča izkušnja bondinga in navezanosti vodita v razvoj nevarnih reprezentacij bondinga in navezanosti s povezanimi čustvenimi shemami. Z vzpostavitvijo fizičnega kontakta in omogočanjem popolnega izražanja čustev se aktivirajo nefunkcionalne čustvene sheme. Najprej je treba čustveno predelati, šele nato se vzpostavi zavedanje in skozi korektivno čustveno izkušnjo pride do spremembe (Stauss 2007, 146).

 

Teorija bonding psihoterapije vključuje vsaj 7 osnovnih bio-psiho-socioloških potreb, katerih zadovoljitev je potrebna za čustveno dobro počutje. Osnovne bio-psiho-sociološke potrebe so:

  • bonding,
  • navezanost,
  • avtonomija,
  • potrditev in samozavest/samopodoba,
  • občutek identitete,
  • ugodje in fizično dobro počutje,
  • občutek smisla in duhovnost (18).

BPT se izvaja šele po opravljeni ustrezni individualni pripravi posameznika, saj bi bila v nasprotnem primeru klasična seansa sprva prezahtevna. Značilna BPT seansa poteka v treh fazah. Prva faza skozi raznolike vaje postopnega vzpostavljanja telesne bližine in čustvenega odpiranja omogoči prepoznavanje prevladujočih emocij in senzacij posameznika, kot tudi njihovih individualnih reakcij na telesno in čustveno zbliževanje z drugimi udeleženci. Namen prve faze je prepoznavanje teh disfunkcionalnih reakcij, ki so »material« za predelovanje v naslednjih dveh fazah (Polajner 2014, 66). V skupini poskušamo minimalizirati verbalizacijo. Običajno se začne s t. i. »krogom«, v katerem vsak udeleženec na kratko opiše dogajanje od zadnje delavnice in izrazi svoje trenutno počutje (Casriel 1972, 246) in opredeli, katero prepričanje bi želel na delavnici krepiti glede na trenutno zaznani problem. O problemu se ne razpravlja.

 

Slika 1: Uvodna vaja za čustveno odpiranje in povezovanje skupine

bonding skupina

Druga faza seanse ali bonding faza nastopi, ko se pacienti dovolj čustveno odprejo in  prepoznajo svoje disfunkcionalne reakcije. Ta faza je namenjena stopnjevanju čustvenih stanj s pomočjo krepitve fizične bližine (Slika 2). Obstaja več oblik izvajanja vaje, klasična denimo poteka v terapevtskem paru in v ležečem položaju. Dejavna oseba psihoterapevtskega para leže na hrbet na blazino, druga oseba pa zavzame zgornji ležeči položaj in nudi le telesno bližino (Polajner 2014, 67). V nekaj trenutkih se pojavijo številni občutki, prepričanja, podobe in spomini, ki jih udeleženci lahko izrazijo verbalno ali neverbalno z jokom, krikom itd. (European Association for Psychotherapy 1991, 3). Kričanje je orodje, ki pomaga udeležencem izraziti dolgo potlačene emocije. Ne gre le za krik, ampak za več krikov. Vsak uteleša različen zvok in različna čustva. So različni bazični kriki strahu, bolečine, potrebe in upravičenosti, štirje različni kriki jeze in pa tudi ugodja (Casriel 1972, 1). Kadar je treba, se izvede prilagoditev metode bondinga s spremembo položaja ali več distance, kar predstavlja manj intenzivni proces, manj regresije in več kontrole nad pacientovim lastnim psihološkim dogajanjem (Polajner 2014, 67).

 

Slika 2: Klasičen položaj bondinga, namenjen stopnjevanju čustvenega izražanja s sočasno krepitvijo fizične bližine, ki praviloma vodi v sprostitev in ugodje.

bonding medvedek

Spopadanje z vedenjem, poglabljanje v napačno programirane občutke in učenje izražanja resničnih, zdravih občutkov, ni dovolj. Neprilagojena prepričanja preprečujejo resnično rast (Casriel 1972, 190). Negativna prepričanja (mentalne drže, miselne naravnanosti, kognitivne sheme ipd.) so največkrat miselne sheme, ki posamezniku onemogočajo vzpostavitev zadovoljujočih in bližnjih odnosov, povzročajo različne oblike motenj in destruktivnega vedenja (Polajner 2011, 52).

 

Tretja faza BPT je namenjena psihoterapevtskemu delu s prepričanji, pri čemer gre za pomoč posamezniku pri preoblikovanju negativnih kognitivnih shem v pozitivne (Slika 3). Pri tej metodi običajno posameznik stopi v sredino kroga in z očesnim stikom »potuje« od posameznika do posameznika ter pri tem verbalno izraža pozitivno prepričanje. Uspešno sočasno izražanje trenutnega čustva in pozitivnega prepričanja navadno vodi do olajšanja, pomiritve in občutka ugodja, saj oseba sčasoma lahko doživi pozitivno prepričanje kot svojo novo psihološko resničnost (Polajner 2014, 69). Iti v globino čustev ne »čisti« le potlačenih občutkov, ampak ima neposredni pozitivni učinek. Ko nekdo zares doseže IV. stopnjo jeze (Tabela 2), glas resonira s telesom, telo se sprosti, ritem besed gre s tokom, začne uživati v občutku in se počuti močnega in upravičenega, do tega da ni prizadet. Upravičen, da je ljubljen. Potem prevlada dober občutek, krik se spremeni v vesel smeh samorazkritja. Počuti se odprtega in svobodnega. Tudi skupina se običajno odzove z veseljem in ga pospremi z objemi in smehom (Casriel 1972, 263).

 

Slika 3: Prikaz izvajanja vaje krepitve prepričanj v tretji fazi BPT.

bonding krog

Pred koncem delavnice običajno sledi vaja krepitve ugodja in sočasno ali zaporedno z njo še evalvacija. Kot vajo ugodja najpogosteje uporabimo vodeno meditacijo, plesno-gibanje ali masažo. Poslovimo se z objemom.

 

Slika 4: Skupinski objem spontano vpeljan s strani udeležencev

bonding objem

Glavni poudarek BPT je zdravljenje čustvenih motenj, ki izvirajo iz nefunkcionalnih odnosov. Najpomembnejši cilj BPT je pomagati posamezniku, da živi v harmoniji s svojimi osnovnimi bio-psiho-sociološkimi potrebami, da doseže maksimalno fizično in psihično dobro počutje (Stauss 2007, 112), izboljša sposobnost zavedanja svojih primarnih čustev (zavedanje afektov), razlikovanje med njimi in jih na primeren način tudi izrazi (regulacija afektov) (29). Temelj terapevtskega procesa je diagnoza in terapevtsko zdravljenje nezavednih notranje-psihičnih konfliktov, ki se sprožijo v stresnih življenjskih situacijah (28).

 

BPT ni enostavni proces. Učenje čustvene iskrenosti zahteva od udeležencev, da naredijo nekaj, kar je pogosto družbeno neprimerno ali neprijetno – na primer, da nekomu v skupini povedo, da jim ni simpatičen, četudi za to nimajo posebnega razloga; da opustijo naučeno prijaznost ali »šarmantno fasado«; ali da odkrito izrazijo svoj strah, kljub temu da so bili navajeni to prikrivati. Iskrenost lahko pomeni tudi vedenje, ki ni v skladu z družbenimi normami uglajenosti. BPT vključuje boleč proces soočanja s samim seboj, neprijetno odkritost, tveganje ter vztrajen trening v izražanju iskrenih čustev. Vaje posamezniku pomagajo pri odpiranju do lastnih čustev ter pri urjenju izražanja občutkov, kar mu omogoča, da čustva lažje prepozna, doživi in jih tudi izrazi (Casriel 1972, 249).

 

Eden izmed najbolj ključnih aspektov BPT je kvaliteta terapevtskega odnosa in terapevtova profesionalna, dialoško-empatična in duhovna prisotnost (Stauss 2007, 114). Pomembna je terapevtova tehnična sposobnost razumeti klientov opis problema z razumevanjem BPT modela terapije in izpeljava uspešnega intervencijske strategije. Naloga terapevta je, kadar koli je mogoče, postaviti pacientov opis problema v medosebni kontekst. Razlog je, da se BPT primarno osredotoča na medosebne težave in pomanjkanje zadovoljitve osnovnih bio-psiho-socioloških potreb. V kontekstu odnosnih epizod so določeni sprožilci, ki vzbudijo negativna čustva. Za te je pomembno, da so aktivirana in raziskana v sedanjosti (115). BPT se osredotoča na čustva, ki omogočijo spremembo iz zunanje perspektive v notranjo izkušnjo, kar vpliva na rezultat terapije (Adams in Greenberg 1996; Stauss 2007, 115). Naloga te spremembe je poglabljanje stopnje izkušnje klienta, saj poglobitev uspeh terapije napove bolj kot terapevtski odnos (Bohart idr. 1996; Hendricks 2002; Klein idr. 1986; Stauss 2007, 115).

 

Za vzpostavitev zaupanja v skupini je dinamika skupine oblikovana tako, da: (1) skupina podpira posameznika z deljenjem občutkov in z občutkom, da je vsak posameznik v skupini tukaj, da mu pomaga zaupati dinamiki, (2) preko skupinskega izziva posamezniku pokažejo, da verjamejo, da ima moč in sposobnost narediti spremembo in res želijo, da to naredi za svoje dobro. Čutenje skrbi drugih pomaga mnogim, da presežejo strah (Casriel 1972, 260).

 

BPT se nanaša na 8 antropoloških osnovnih razsežnosti človeka, ki jih zajema v svoji obravnavi:

  • Ta pomemben princip terapije, ki izvira iz telesnosti, vključuje: odsotnost samopoškodovalnega vedenja, zdravljenje samomorilnosti, izboljšanje zaznavanja telesa, izboljšanje sposobnosti zaznavanja fizičnega neugodja in dobrega počutja in učenje pomembnosti konsistentnosti in nekonsistentnosti. Temelj telesnosti je kapaciteta čutenja fizičnega in kinestetične narave telesa (Stauss 2007, 130).
  • Zaznavanje tega, kar izkusimo, je celovito. V BPT to pomeni, da morajo biti vsi, fizični, psihološki, socialni in duhovni aspekti, upoštevani, da lahko preučimo problem. Fizični aspekti zajemajo raziskovanje telesnih senzacij, psihološki zajema raziskovanje kognicij, občutkov in motivacije, duhovni vključuje pomen notranje resnice in socialni, ki opisuje vedenje. Tudi učinek vedenja na okolje mora biti upoštevan. Zaznavanje celote ima zdravilni učinek (131).
  • Psihološke motnje se razvijejo, kadar polarnost, ki tvori enost kot nasprotje, nadomesti z dvojnostmi, ki se med seboj izključujejo. Če posameznik ne more vzdržati napetosti polarnosti, se dva aspekta razdelita ali razpadeta v dualnost. Pomembni principi terapije, ki izvirajo iz polarnosti, vključujejo: (a) integracijo konfliktnih delov sebe v sebe kot celotni sistem, (b) izboljšanje zavedanja, procesiranja in integracije nezavednih notranjepsihičnih konfliktov v sebi, (c) uporaba vseh dosegljivih virov za dosego razlikovanja in integracijo konfliktnih delov sebe in nezavednih notranjepsihičnih konfliktov (Stauss 2007, 133).
  • Princip perspektive je skupno raziskovanje terapevta in klienta, z namenom razumevanja in čutenja, kako klient ustvarja in izkusi svojo subjektivno resničnost. Terapevt poskuša empatično razumeti klientovo resničnost, vključno s področji, kjer ima klient občutek, da niti sam sebe ne razume več, kar pomaga okrepiti terapevtski odnos in hkrati izboljšati objektivnost zaznavanja klienta (134).
  • BPT pomaga klientom živeti v skladu z njihovimi bazičnimi potrebami. Za dosego tega se klient uči, katere potrebe so bistvene za njegovo čustveno motnjo. Krepi se sistem soočanja in slabi sistem izogibanja. Pomembno je, da se podpre izkušnje izpolnitve bazičnih potreb z motivacijo in oblikovanjem identitete in samoizpolnitve ter se klientu pomaga, da si ustvari smiselno življenje (136).
  • Modifikacija se odvija le kot odziv na izkušnje tega trenutka. Nefunkcionalne nevronske poti morajo biti aktivirane v sedanjosti in modificirane s postopno sedanjo korektivno izkušnjo, namesto »brskanja po preteklosti« (137).
  • Refleksija je sodobnost človeškega bitja, da razmišlja o svoji izkušnji (ima notranjo pozornost). V BPT so z metodo procesne aktivacije in izkustvene konfrontacije, z izkušnjo tukaj in zdaj, aktivirane vsebine implicitnega spomina in skozi samorefleksijo, ustvarjeni novi zavedni eksplicitni spomini, ki klientu pomagajo pri boljšem razumevanju sebe in nadzoru nad svojim vedenjem (138).
  • Odgovornost in svoboda. Svoboda je odločitev v nameri, ki podpira našo avtonomijo. Naloga BPT je, da pomaga refleksivno ozavestiti zavedne in nezavedne motive, potrebe in občutke v procesu sprejemanja odločitev skozi delo razjasnjevanja. Odločitve morajo biti v skladu etičnimi vrednotami in vrednotami socialnih odnosov z drugimi, kar vodi v odgovornost znotraj mej svobodne izbire posameznika (142). Da se posameznik lahko svobodno odloča, mora najprej biti svoboden v čutenju, v mišljenju in v vedenju (Casriel 1972, 66).