fbpx
Blog

Je mogoče čustveno inteligentnost krepiti?

Človeško bitje brez občutkov ne obstaja. Če človek želi da je njegovo delovanje inteligentno v socialnem svetu, mora posvetiti pozornost čustvom in jim dati enakovreden status kot mislim in dejanjem. Čustvena inteligentnost vključuje tako zavedanje čustev, kot sposobnost omogočiti čustvu informirati utemeljen odziv. Čustvena inteligentnost vključuje glavo in srce. To vključuje zavedanje trenutne utelešene čustvene izkušnje, primerno izražanje in refleksijo ter regulacijo čustev. Čustva se pojavijo v telesu v sedanjem trenutku in so pod vplivom tako preteklosti kot prihodnosti. Izkušnja in refleksija sta obe pomembni za transformacijo ne-prilagoditvenih čustev in pri ustvarjanju novega pomena.

Ljudje imamo čustva ker so ključnega pomena za naše preživetje, komunikacijo in reševanje težav. Vsa čustva so impulzi za ukrepanje, takojšnji načrti za spoprijemanje z življenjem, ki jih je evolucija vtisnila v nas. Koren besede »emotion« je »motere«, latinski izraz za »premikanje«, in »e-» na začetku, daje konotacijo »premik vstran«, kar bi lahko pomenilo, da je »premik« namen vsakega čustva. Vsako čustvo ima edinstveno vlogo. Strah nam pove, da smo v nevarnosti, žalost, da smo izgubili nekaj pomembnega in ugodje, da je željen cilj bil dosežen. Čustva nam dajo informacijo povezano z dobrim počutjem; povedo ali so bile naše potrebe ali cilji izpolnjeni ali ne. Globoka čustva vodijo naše sprejemanje odločitev z zmanjšanjem alternativnih možnosti. Čustva zožijo možnosti, med katerimi izbiramo, zato, da nismo preplavljeni s preveč informacijami. Eno pomembnejši odkritij povezanih s čustveno inteligentnostjo je, da posamezniki, ki so utrpeli možgansko poškodbo in s tem izgubili zmožnost čustvenega odzivanja, so nezmožni sprejemati odločitve in reševati težave.

Čustva pomembno vplivajo na zdravje; na aktivnost avtonomnega živčnega sistema, koncentracijo kortizola, na nevroendokrino in kardiovaskularno aktivnost , zmogljivost priklica iz spomina, imunski sistem, poškodbe DNK in razvoj tumorja, na prebavne funkcije; lakoto, apetit, sitost, prebavljanje, prepustnost črevesja , na povišanje krvnega tlaka, nevrohormonske odzive in psihopatologijo. Pomemben vpliv imajo tudi na medosebne odnose, zadovoljstvo z življenjem , dobro počutje  in uspešnost pri učenju.

Človek ima biološke temelje in preddispozicije za ČI, vendar raziskave kažejo, da ni determinirana z rojstvom ampak se lahko razvija in izboljša z učenjem in treningom. ČI je posredno in neposredno povezana z velikim številom področij človekove eksistence in bivanja. Pomembno vpliva na naše vedenje, odnose, doživljanje stresa, mentalno in fizično zdravje, akademsko in karierno uspešnost in sprejemanje odločitev.

V literaturi obstaja močen konsenz, da je sposobnost čustvene inteligence možno razvijati. Goleman jo opredeljuje kot »nevrološko okno priložnosti« pri šolskih otrocih in podpira vladne načrte, da bi se čustvena pismenost vključila v srednješolski nacionalni učni načrt. Mayer in Salovey pravita, da gre za vseživljenjsko učenje, ki je možno in zaželeno. Mayer in Cobb prav tako trdita da je učenje čustvenega znanja popolnoma mogoče. Razvoj čustvene inteligence vključuje spremembo prepričanj in navad, kot tudi razvijanje novih spretnosti.

Principi čustvene spremembe iz perspektive čustveno orientirane terapije so, zavedanje, regulacija, refleksija in transformacija čustev, znotraj konteksta empatično uglašenega odnosa. Čustvena produktivnost je odvisna od tega ali so čustva v terapevtskem procesu uporabljena na način, da se poveča gibanje v smeri poglobitve, razjasnitve ali transformacije prisotnega čustva in pripelje do terapevtske spremembe.

 

NEVRONSKE SPREMEMBE

Možgani s katerimi smo rojeni, se skozi življenje spreminjajo z izkušnjami. Možgane sestavlja več kot sto bilijonov nevronskih celic oziroma nevronov in veliko več podpornih celic. Nevroni so zbrani v možganski skorji ali korteksu, v štirih režnjih in subkortikalnih strukturah. V prefrontalnem korteksu potekajo najbolj kompleksne kognitivne, vedenjske in čustvene aktivnosti, npr. zmožnost empatije. Prefrontalni korteks je povezan tudi z drugimi deli možganov, ki procesirajo čustva. Vse več raziskav podpira nevronsko plastičnosti, ki pravi, da je je velikost možganskega predela odvisna od tega, koliko je uporabljen. Nedavne raziskave pa so dokazale tudi, da so posamezne razlike v osebnostnih lastnostih, čustveno izražanje, temperament in čustvena inteligentnost, pomembno povezane z volumnom določene možganske regije.

Nevroni delno delujejo kemično in delno z električnimi povezavami impulzov. Med seboj komunicirajo s pošiljanjem »kemičnih prenašalcev« ali nevrotransmitorjev preko sinapse. Tako en nevron sproži drugega. V možganih obstaja več kot 60 različnih nevrotransmitorjev.  Vsaka nevronska celica se lahko poveže z do 1,000 drugimi nevronskimi celicami. Posamezni elementi v nevronski mreži so aktivirani z dovolj velikim vzdraženjem v določenem trenutku. Moč povezav med nevroni, je določena glede na izkušnjo.

Formacija nevronskih skupin poteka v skladu z danimi biološkimi vrednotami:

  • zadovoljitev osnovnih potreb ali
  • zmanjšanje nekonsistentne napetosti v psiholoških dogodkih.

Intenzivna čustvena stanja aktivirajo amigdalo, ta pa jim določi čustveno intenzivnost. Služi kot nekakšen gumb za paniko. Hipokampus je zadolžen za nastanek novih nevronov ali  nevrogenezo. Amigdala in hipokampus sta oba vpletena v eksplicitni in implicitni spomin. Eksplicitni spomin je uporabljen za dejstva, datume, delčke informacij, medtem ko je implicitni spomin pogosto označen kot nezavedni spomin, ki se odziva na čustveno intenzivne dogodke in situacija; ko se pojavi potencialna nevarnost in se aktivira boj-beg odziv.

Sposobnost spreminjanja shranjenih spominov v nevronski mreži temelji na nevronski plastičnosti. To je sposobnost centralnega živčnega sistema, spremeniti in se prilagoditi na nov dražljaj. Nevronske povezave so reorganizirane z ustvarjanjem novih sinaptičnih povezav med nevroni in zavirajočimi ali pretrganimi že obstoječimi.Vsak dan ustvarjamo nove povezave če uporabljamo naše možgane na nov način. Proces nevronske prilagoditve postane bolj in bolj učinkovit s časom, ustvarjanjem poenostavitev, ki so lahko priklicane vse lažje.

Samo učenje na podlagi izkušenj sproži nevronsko plastičnost (zmožnost spreminjanja nevronskih povezav). Da se nova učenja shranijo, je potrebno da imamo čustveno pomembno izkušnjo. Sinaptične povezave se težko spreminjajo, brez vpletenosti čustev. Ko je izkušnja shranjena, ni le shranjena zunanja izkušnja (kaj je bilo izkušeno v situaciji) ampak tudi notranja izkušnja (čustva, misli, potrebe, fizična aktivnost…).