Izgorelost
Izgorelost se pogosto začne neopazno. Človek še naprej opravlja svoje obveznosti, skrbi za druge in si govori, da mora zdržati samo še ta teden. Utrujenost pripisuje pomanjkanju spanja, napetost stresnemu obdobju, razdražljivost pa temu, da ima preprosto preveč dela.
Toda obremenitve se ne končajo in energije je vedno manj. Vikend ne prinese pravega počitka, delo izgublja smisel, telo pa začne vse glasneje opozarjati, da tako ne zmore več.
Izgorelost ni lenoba, pomanjkanje volje ali osebni neuspeh. Je posledica dolgotrajne obremenjenosti, pri kateri človekove zahteve dalj časa presegajo njegove možnosti za obnovo.
Kaj je izgorelost?
Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost opredeljuje kot pojav, povezan s kroničnim stresom na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan. Zanjo so značilni izčrpanost, povečana duševna oddaljenost od dela oziroma odpor do njega ter zmanjšan občutek poklicne učinkovitosti. Izgorelost ni opredeljena kot samostojna duševna motnja, simptomi pa so lahko zelo resni in se prepletajo z depresijo, anksioznostjo ter telesnimi težavami. Opredelitev izgorelosti – WHO
V vsakdanjem jeziku ljudje besedo izgorelost uporabljajo tudi za izčrpanost zaradi dolgotrajne skrbi za družino, bolnega svojca ali drugih zahtevnih življenjskih okoliščin. V vseh teh primerih je skupno to, da človek predolgo daje več, kot lahko obnovi.
Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost opredeljuje kot pojav, povezan s kroničnim stresom na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan. Zanjo so značilni izčrpanost, povečana duševna oddaljenost od dela oziroma odpor do njega ter zmanjšan občutek poklicne učinkovitosti. Izgorelost ni opredeljena kot samostojna duševna motnja, simptomi pa so lahko zelo resni in se prepletajo z depresijo, anksioznostjo ter telesnimi težavami. Opredelitev izgorelosti – WHO
V vsakdanjem jeziku ljudje besedo izgorelost uporabljajo tudi za izčrpanost zaradi dolgotrajne skrbi za družino, bolnega svojca ali drugih zahtevnih življenjskih okoliščin. V vseh teh primerih je skupno to, da človek predolgo daje več, kot lahko obnovi.
Glavni znaki izgorelosti
Izgorelost se ne kaže samo kot utrujenost. Vpliva na telo, čustva, mišljenje in odnose.
Najpogostejši znaki so:
stalna telesna in čustvena izčrpanost,
občutek, da počitek ne povrne energije,
težave s spanjem,
slabša koncentracija in pozabljivost,
zmanjšana motivacija in učinkovitost,
razdražljivost, nestrpnost ali jokavost,
občutek praznine, nemoči ali brezupa,
odpor do dela in obveznosti,
umikanje iz odnosov,
pogostejši glavoboli, mišična napetost ali prebavne težave,
občutek, da človek nikoli ne naredi dovolj,
težave pri sprejemanju že preprostih odločitev.
Pri nekaterih se izgorelost pokaže kot nenaden zlom, pri drugih pa kot počasno ugašanje energije. Človek lahko navzven še dolgo deluje uspešno, znotraj pa čuti, da vse opravlja samo še z zadnjimi močmi.
Ker imajo lahko utrujenost, motnje spanja in druge telesne težave tudi zdravstvene vzroke, je ob izrazitih ali dolgotrajnih simptomih priporočljiv pregled pri zdravniku.
Izgorelost se ne kaže samo kot utrujenost. Vpliva na telo, čustva, mišljenje in odnose.
Najpogostejši znaki so:
stalna telesna in čustvena izčrpanost,
občutek, da počitek ne povrne energije,
težave s spanjem,
slabša koncentracija in pozabljivost,
zmanjšana motivacija in učinkovitost,
razdražljivost, nestrpnost ali jokavost,
občutek praznine, nemoči ali brezupa,
odpor do dela in obveznosti,
umikanje iz odnosov,
pogostejši glavoboli, mišična napetost ali prebavne težave,
občutek, da človek nikoli ne naredi dovolj,
težave pri sprejemanju že preprostih odločitev.
Pri nekaterih se izgorelost pokaže kot nenaden zlom, pri drugih pa kot počasno ugašanje energije. Človek lahko navzven še dolgo deluje uspešno, znotraj pa čuti, da vse opravlja samo še z zadnjimi močmi.
Ker imajo lahko utrujenost, motnje spanja in druge telesne težave tudi zdravstvene vzroke, je ob izrazitih ali dolgotrajnih simptomih priporočljiv pregled pri zdravniku.
Zakaj pride do izgorelosti?
Izgorelost običajno ni posledica enega samega vzroka. K njej prispeva kombinacija zunanjih obremenitev in notranjih vzorcev. Med zunanjimi dejavniki so lahko: prevelika količina dela, dolgotrajen časovni pritisk, nejasne naloge in pričakovanja, pomanjkanje vpliva na svoje delo, konflikti ali slabi odnosi, premalo podpore in priznanja, stalna dosegljivost, neskladje med osebnimi vrednotami in zahtevami okolja. Pomembni pa so lahko tudi notranji vzorci: perfekcionizem, težko postavljanje meja, pretirana odgovornost, potreba po potrditvi ter prepričanje, da moramo vse opraviti sami. Mnogi ljudje, ki izgorevajo, so vestni, zanesljivi in vajeni skrbeti za druge. Svoje potrebe pogosto opazijo šele takrat, ko jih telo prisili, da se ustavijo. To ne pomeni, da je posameznik sam kriv za izgorelost. Če so razmere nevzdržne, samo sproščanje ne more odpraviti vzroka. Okrevanje lahko zahteva tudi zmanjšanje obremenitev, spremembo delovnih pogojev in jasnejše meje.
Izgorelost običajno ni posledica enega samega vzroka. K njej prispeva kombinacija zunanjih obremenitev in notranjih vzorcev. Med zunanjimi dejavniki so lahko: prevelika količina dela, dolgotrajen časovni pritisk, nejasne naloge in pričakovanja, pomanjkanje vpliva na svoje delo, konflikti ali slabi odnosi, premalo podpore in priznanja, stalna dosegljivost, neskladje med osebnimi vrednotami in zahtevami okolja. Pomembni pa so lahko tudi notranji vzorci: perfekcionizem, težko postavljanje meja, pretirana odgovornost, potreba po potrditvi ter prepričanje, da moramo vse opraviti sami. Mnogi ljudje, ki izgorevajo, so vestni, zanesljivi in vajeni skrbeti za druge. Svoje potrebe pogosto opazijo šele takrat, ko jih telo prisili, da se ustavijo. To ne pomeni, da je posameznik sam kriv za izgorelost. Če so razmere nevzdržne, samo sproščanje ne more odpraviti vzroka. Okrevanje lahko zahteva tudi zmanjšanje obremenitev, spremembo delovnih pogojev in jasnejše meje.
Kako pomaga psihoterapija?
Pri izgorelosti ni dovolj, da se človek za kratek čas spočije in se nato vrne v popolnoma enak način življenja. Pomembno je razumeti, zakaj svojih meja ni pravočasno prepoznal ali jih ni zmogel zaščititi. V psihoterapiji raziskujemo, katere obremenitve so pripeljale do izčrpanosti ter kateri notranji vzorci jo vzdržujejo. Človek se uči prepoznavati svoja čustva, potrebe in telesne znake, še preden postanejo nevzdržni. Bonding psihoterapija je usmerjena v temeljne čustvene potrebe, občutek lastne vrednosti in načine povezovanja z drugimi. Pomaga lahko pri spreminjanju prepričanj, kot so: »Vreden sem samo, če sem uspešen.« »Ne smem razočarati drugih.« »Moje potrebe niso pomembne.« »Počitek si moram najprej zaslužiti.« »Če rečem ne, me bodo zavrnili.« Pri svojem delu pogovor povezujem s čustveno-telesnim pristopom. Pogovor pomaga razumeti vzroke in ponavljajoče se vzorce, čustveno-telesno delo pa omogoča boljši stik s seboj, izražanje zadržanih čustev ter postopno vzpostavljanje občutka varnosti in notranjega ravnovesja. Cilj terapije ni samo vrnitev k prejšnji učinkovitosti. Pomembno je oblikovati način življenja, v katerem človeku ni treba ponovno priti do skrajne izčrpanosti, da bi smel poskrbeti zase.
Pri izgorelosti ni dovolj, da se človek za kratek čas spočije in se nato vrne v popolnoma enak način življenja. Pomembno je razumeti, zakaj svojih meja ni pravočasno prepoznal ali jih ni zmogel zaščititi. V psihoterapiji raziskujemo, katere obremenitve so pripeljale do izčrpanosti ter kateri notranji vzorci jo vzdržujejo. Človek se uči prepoznavati svoja čustva, potrebe in telesne znake, še preden postanejo nevzdržni. Bonding psihoterapija je usmerjena v temeljne čustvene potrebe, občutek lastne vrednosti in načine povezovanja z drugimi. Pomaga lahko pri spreminjanju prepričanj, kot so: »Vreden sem samo, če sem uspešen.« »Ne smem razočarati drugih.« »Moje potrebe niso pomembne.« »Počitek si moram najprej zaslužiti.« »Če rečem ne, me bodo zavrnili.« Pri svojem delu pogovor povezujem s čustveno-telesnim pristopom. Pogovor pomaga razumeti vzroke in ponavljajoče se vzorce, čustveno-telesno delo pa omogoča boljši stik s seboj, izražanje zadržanih čustev ter postopno vzpostavljanje občutka varnosti in notranjega ravnovesja. Cilj terapije ni samo vrnitev k prejšnji učinkovitosti. Pomembno je oblikovati način življenja, v katerem človeku ni treba ponovno priti do skrajne izčrpanosti, da bi smel poskrbeti zase.
