Psihoterapija za otroke
Otrok pred šolo joka in se pritožuje nad bolečinami v trebuhu. Ob majhnem razočaranju izbruhne ali se vse pogosteje umika vase. Mladostnik na vprašanje, kako je, odgovori samo »v redu«, vi pa opažate, da izgublja veselje, slabše spi in se oddaljuje od ljudi, ki so mu bili blizu.
Kot starš želite pomagati. Poskušate s pogovorom, spodbudo, potrpežljivostjo in postavljanjem meja. Včasih pa kljub trudu ostaja občutek, da do otroka ne morete zares priti.
Psihoterapija otroku ali mladostniku ponudi prostor, v katerem lahko postopoma izrazi svoje doživljanje, ga bolje razume in razvija načine za soočanje s težavami. Staršem pa pomaga razumeti, kaj otrok potrebuje in kako ga pri tem podpreti.
REZERVIRAJ TERMIN
Otroci stiske ne pokažejo vedno z besedami. Opazimo jo lahko v vedenju, odnosih, spanju ali telesnih težavah. Smiselno je poiskati strokovno pomoč, kadar spremembe vztrajajo, otroku povzročajo trpljenje ali ovirajo njegovo življenje doma, v šoli in med vrstniki.
Pozornost si zaslužijo zlasti:
- izraziti strahovi, zaskrbljenost ali izogibanje šoli;
- pogosti, intenzivni izbruhi jeze in težave z umirjanjem;
- dolgotrajna žalost, umikanje in izguba zanimanja;
- občutki manjvrednosti, pretirana samokritičnost in - strah pred napakami;
- težave v odnosih, osamljenost ali medvrstniško nasilje;
- spremembe spanja, učnega uspeha ali vsakodnevnega delovanja.
Posamezen znak še ne pomeni duševne motnje. Pomembni so otrokova starost, okoliščine, trajanje in intenzivnost težav. Ob ponavljajočih se telesnih bolečinah je potreben tudi posvet s pediatrom.
Pozornost si zaslužijo zlasti:
- izraziti strahovi, zaskrbljenost ali izogibanje šoli;
- pogosti, intenzivni izbruhi jeze in težave z umirjanjem;
- dolgotrajna žalost, umikanje in izguba zanimanja;
- občutki manjvrednosti, pretirana samokritičnost in - strah pred napakami;
- težave v odnosih, osamljenost ali medvrstniško nasilje;
- spremembe spanja, učnega uspeha ali vsakodnevnega delovanja.
Posamezen znak še ne pomeni duševne motnje. Pomembni so otrokova starost, okoliščine, trajanje in intenzivnost težav. Ob ponavljajočih se telesnih bolečinah je potreben tudi posvet s pediatrom.
Med aktualnimi razlogi za iskanje podpore so šolski pritiski, odnosi med vrstniki, spletne izkušnje, družinske spremembe in težave pri razumevanju lastnega doživljanja.
Šolski stres, perfekcionizem in strah pred neuspehom. Otrok se pred preverjanjem znanja močno vznemiri, joka pri učenju ali se nalog sploh ne loti, ker se boji, da jih ne bo opravil dovolj dobro. Tudi odlične ocene lahko spremljata velika stiska in prepričanje, da napake niso dovoljene. V terapiji je mogoče raziskovati, kaj mu uspeh pomeni in kako razvijati bolj prizanesljiv odnos do sebe.
Težave z vključevanjem in občutek, da nikamor ne spada. Za otroka je lahko zelo boleče, če med odmori ostaja sam, ga prijatelji izključujejo ali se boji, da se mu bodo drugi smejali. Nekateri se zato umaknejo, drugi skušajo sprejetost doseči s pretiranim prilagajanjem. Terapevtski pogovor lahko odpre prostor za izkušnje, o katerih doma težko spregovorijo.
Medvrstniško in spletno nasilje. Žaljivi komentarji, poniževanje v skupinskih pogovorih, širjenje govoric ali deljenje zasebnih vsebin lahko spremljajo otroka tudi po prihodu domov. Ob takih izkušnjah sta poleg čustvene podpore nujna zaščita in ukrepanje odraslih. Odgovornost za ustavitev nasilja je na odraslih in pristojnih ustanovah.
Primerjanje na družbenih omrežjih in nezadovoljstvo s seboj. Podobe videza, priljubljenosti in navidez popolnega življenja lahko postanejo merilo lastne vrednosti. Mladostnik lahko začne verjeti, da je premalo privlačen, zanimiv ali uspešen. Pomembno je razumeti, kako spletne izkušnje vplivajo prav nanj. Pritisk vrstnikov, medijski vplivi in izključevanje sodijo med dejavnike, ki lahko obremenjujejo duševno zdravje mladih.
Šolski stres, perfekcionizem in strah pred neuspehom. Otrok se pred preverjanjem znanja močno vznemiri, joka pri učenju ali se nalog sploh ne loti, ker se boji, da jih ne bo opravil dovolj dobro. Tudi odlične ocene lahko spremljata velika stiska in prepričanje, da napake niso dovoljene. V terapiji je mogoče raziskovati, kaj mu uspeh pomeni in kako razvijati bolj prizanesljiv odnos do sebe.
Težave z vključevanjem in občutek, da nikamor ne spada. Za otroka je lahko zelo boleče, če med odmori ostaja sam, ga prijatelji izključujejo ali se boji, da se mu bodo drugi smejali. Nekateri se zato umaknejo, drugi skušajo sprejetost doseči s pretiranim prilagajanjem. Terapevtski pogovor lahko odpre prostor za izkušnje, o katerih doma težko spregovorijo.
Medvrstniško in spletno nasilje. Žaljivi komentarji, poniževanje v skupinskih pogovorih, širjenje govoric ali deljenje zasebnih vsebin lahko spremljajo otroka tudi po prihodu domov. Ob takih izkušnjah sta poleg čustvene podpore nujna zaščita in ukrepanje odraslih. Odgovornost za ustavitev nasilja je na odraslih in pristojnih ustanovah.
Primerjanje na družbenih omrežjih in nezadovoljstvo s seboj. Podobe videza, priljubljenosti in navidez popolnega življenja lahko postanejo merilo lastne vrednosti. Mladostnik lahko začne verjeti, da je premalo privlačen, zanimiv ali uspešen. Pomembno je razumeti, kako spletne izkušnje vplivajo prav nanj. Pritisk vrstnikov, medijski vplivi in izključevanje sodijo med dejavnike, ki lahko obremenjujejo duševno zdravje mladih.
Strahovi, tesnoba in izogibanje. Otrok težko ostane brez staršev, potrebuje nenehna zagotovila ali ga skrbijo stvari, ki drugim delujejo malo verjetne. Mladostnik se lahko izogiba nastopanju, druženju ali pouku. Psihoterapevtska obravnava lahko pomaga razumeti strah in postopoma razvijati načine soočanja z njim.
Jeza, izbruhi in ponavljajoči se konflikti. Otrok ob razočaranju kriči, udarja ali se težko umiri. Mladostnik se hitro zaplete v prepir in pozneje obžaluje svoje besede. Pri obravnavi raziskujemo sprožilce, otrokove zmožnosti uravnavanja čustev in odzive okolice. Cilj je, da stisko izraža na varnejši način.
Žalost, osamljenost in izguba veselja. Pozornost potrebuje tudi otrok, ki je tih in ne povzroča težav. Lahko se umika, izgublja zanimanje ali govori, da je nesposoben in drugim v breme. Pri mladih se depresivna stiska lahko kaže tudi z razdražljivostjo. Vztrajne spremembe razpoloženja in delovanja so razlog za strokovno oceno.
Ločitev staršev, izguba in druge družinske spremembe. Selitev, prihod sorojenca, bolezen bližnjega ali razpad partnerskega odnosa lahko sprožijo negotovost, žalost in jezo. Otrok se lahko počuti razpetega med staršema ali skrbi, da je za dogajanje odgovoren sam. V pogovoru dobi možnost izraziti tudi občutke, s katerimi ne želi dodatno obremeniti domačih.
Vprašanja identitete, odraščanja in prvih odnosov. Spremembe telesa, zaljubljenost, razhod, vprašanja spolne usmerjenosti ali spolne identitete lahko odprejo veliko vprašanj. Raziskovanje sebe je del odraščanja; podporo potrebuje predvsem stiska, ki jo lahko spremljajo zavračanje, sram ali strah pred odzivom okolice.
Težave s hranjenjem, samopoškodovanje ali uporaba alkohola in drugih snovi. Takšne težave zahtevajo pravočasno strokovno presojo in pogosto sodelovanje več strokovnjakov. Pri motnjah hranjenja je pomembna tudi zdravstvena obravnava. Ob samomorilnih mislih je potrebna takojšnja strokovna pomoč; ob neposredni nevarnosti pokličite 112.
Jeza, izbruhi in ponavljajoči se konflikti. Otrok ob razočaranju kriči, udarja ali se težko umiri. Mladostnik se hitro zaplete v prepir in pozneje obžaluje svoje besede. Pri obravnavi raziskujemo sprožilce, otrokove zmožnosti uravnavanja čustev in odzive okolice. Cilj je, da stisko izraža na varnejši način.
Žalost, osamljenost in izguba veselja. Pozornost potrebuje tudi otrok, ki je tih in ne povzroča težav. Lahko se umika, izgublja zanimanje ali govori, da je nesposoben in drugim v breme. Pri mladih se depresivna stiska lahko kaže tudi z razdražljivostjo. Vztrajne spremembe razpoloženja in delovanja so razlog za strokovno oceno.
Ločitev staršev, izguba in druge družinske spremembe. Selitev, prihod sorojenca, bolezen bližnjega ali razpad partnerskega odnosa lahko sprožijo negotovost, žalost in jezo. Otrok se lahko počuti razpetega med staršema ali skrbi, da je za dogajanje odgovoren sam. V pogovoru dobi možnost izraziti tudi občutke, s katerimi ne želi dodatno obremeniti domačih.
Vprašanja identitete, odraščanja in prvih odnosov. Spremembe telesa, zaljubljenost, razhod, vprašanja spolne usmerjenosti ali spolne identitete lahko odprejo veliko vprašanj. Raziskovanje sebe je del odraščanja; podporo potrebuje predvsem stiska, ki jo lahko spremljajo zavračanje, sram ali strah pred odzivom okolice.
Težave s hranjenjem, samopoškodovanje ali uporaba alkohola in drugih snovi. Takšne težave zahtevajo pravočasno strokovno presojo in pogosto sodelovanje več strokovnjakov. Pri motnjah hranjenja je pomembna tudi zdravstvena obravnava. Ob samomorilnih mislih je potrebna takojšnja strokovna pomoč; ob neposredni nevarnosti pokličite 112.
Zaupanje se gradi postopoma. Otrok potrebuje izkušnjo, da ga nekdo posluša, jemlje resno in spoštuje njegove meje. Mladostnik pa mora imeti tudi možnost sodelovati pri določanju ciljev terapije in povedati, kaj si želi spremeniti.
Cilj terapije so spremembe, ki jih otrok lahko uporablja v vsakdanjem življenju. To lahko pomeni, da prej prepozna naraščajočo napetost, zna prositi za pomoč, lažje prenese razočaranje ali se bolj jasno postavi zase. Uči se razlikovati med občutkom in dejanjem: jezo lahko občuti, hkrati pa razvija načine, kako jo izraziti brez poškodovanja sebe ali drugih.
Pomemben del obravnave je lahko tudi sodelovanje s starši. Skupaj s terapevtom raziskujejo otrokove odzive in iščejo načine, kako doma ustvarjati več predvidljivosti, jasnih meja in čustvene opore.
Glede na otrokove potrebe se presodi tudi smiselnost sodelovanja s šolo ali drugimi strokovnjaki. Napredek se spremlja in pristop po potrebi prilagaja.
Pri mladostnikih je posebej pomembno ravnovesje med sodelovanjem s starši in zasebnostjo. Na začetku se jasno dogovorimo, kako bodo starši vključeni, katere informacije se bodo delile in kdaj je zaradi varnosti potrebno ukrepanje. Na uvodnem srečanju se razjasnijo težave in presodi, ali je psihoterapija primerna oziroma ali otrok potrebuje drugačno ali dodatno strokovno obravnavo.
Glede na otrokove potrebe se presodi tudi smiselnost sodelovanja s šolo ali drugimi strokovnjaki. Napredek se spremlja in pristop po potrebi prilagaja.
Pri mladostnikih je posebej pomembno ravnovesje med sodelovanjem s starši in zasebnostjo. Na začetku se jasno dogovorimo, kako bodo starši vključeni, katere informacije se bodo delile in kdaj je zaradi varnosti potrebno ukrepanje. Na uvodnem srečanju se razjasnijo težave in presodi, ali je psihoterapija primerna oziroma ali otrok potrebuje drugačno ali dodatno strokovno obravnavo.
